Moj mož je nenadoma umrl. Srčni napad, ni bilo mogoče storiti ničesar: en trenutek sva sedela pri večerji in se pogovarjala o načrtih za konec tedna, naslednji trenutek ga ni bilo več in znašla sem se sama, s hčerko daleč stran zaradi službe in z življenjem, ki ga je bilo treba na novo zgraditi.

Izguba je bila tako uničujoča, da me je bolečina preplavila in nisem mogla sprejeti izgube. Teža te nove osamljenosti, žalost... vse se je spremenilo v bitko, ki sem jo očitno izgubljala.

V trenutku obupa sem se odločila, da se zaupam in se pogovorim z župnikom moje župnije, ki jo obiskujem, odkar sem se poročila in preselila v ta del mesta. On je bil tisti, ki mi je po poslušanju predlagal, naj se obrnem na Caritasov center za poslušanje, da najdem podporo, ki sem jo potrebovala in si je sama nisem mogla privoščiti.

Tukaj sem spoznala Mario, ki me je sprejela z veliko razumevanja, prijaznosti in izjemne strokovnosti. Med našimi srečanji mi je pomagala predelati žalovanje, najti načine za soočanje z bolečino in ponovno vzpostaviti ravnovesje, ki sem ga izgubila. Ne morem reči, da sem popolnoma sprejela, kar se je zgodilo, vendar se prav zaradi njene podpore, njene diskretne in prijazne prisotnosti učim obvladovati svoje čustva in videti svetlejšo prihodnost.

Že vrsto let sem prostovoljka in ne bi si mogla predstavljati svojih tednov brez ur, ki jih uspem nameniti ljudem, ki prihajajo v Škofijski center za poslušanje. Morda zato, ker verjamem, da je duševno dobro počutje bistveno v procesu okrevanja in podpore tistim, ki so v stiski, morda zato, ker je v Trstu veliko ljudi, ki potrebujejo tovrstno storitev, vendar o tem nikoli nisem razmišljala, ker je zame to bila prava stvar.

Anna je ena izmed mnogih oseb, ki sem jim imela priložnost pomagati. Ko je prišla k meni, je bila vidno prizadeta zaradi izgube moža, resnično grozne zgodbe, ki jo je pustila v stanju globoke bolečine in zmedenosti. Bil je župnik njene župnije, ki ji je svetoval, naj poišče nas za psihološko podporo v varnem, neobsojevalnem in brezplačnem prostoru.

Anna mi je zaupala in se mi zaupala ter začela dolgo in naporno pot do ponovne vzpostavitve ravnotežja in novega življenja. Videti, kako je postopoma zacvetela, je še enkrat potrdilo, kako pomembna je solidarnostna mreža, ki jo Caritas gradi znotraj tržaške skupnosti, da zagotovi dobro počutje vseh. Pot je še dolga, tako za Anno kot za naše mesto, vendar nimam dvoma, da je smer, v katero se gibljemo, prava.