Prvo škofijsko srečanje župnijskih karitativnih skupin

V soboto, 8. novembra, je v pastoralnem centru »Pavel VI.« potekalo prvo srečanje župnijskih karitativnih skupin, ki ga je pripravila Škofijska Karitas Trst. Približno petdeset prostovoljk in prostovoljcev iz različnih župnij škofije se je udeležilo dopoldneva, namenjenega srečanju, poslušanju in izmenjavi izkušenj.

Srečanje je odprl tržaški škof msgr. Enrico Trevisi, ki je svojo misel oprl na apostolsko spodbudo Dilexi te ter na esej Zygmunta Baumana Tutti schiavi del fitness.
Ob besedah papeža je poudaril, da krščanska ljubezen »presega vsako oviro« in postane konkreten način življenja, ki sprejema in priznava dostojanstvo vsakega človeka.

»Cerkev, ki ljubezni ne postavlja meja, ki ne vidi sovražnikov, temveč moške in ženske, ki jih je treba ljubiti, je Cerkev, ki jo svet danes potrebuje,« je dejal.
Prostovoljcem je dodal: »S preprostimi in bližnjimi gestami pomagate ljudem v stiski začutiti, da so Jezusove besede namenjene tudi njim.«

Ob sklicu na Baumana je izpostavil, da je družba resnično človeška, ko zagotavlja dostojne življenjske razmere svojim najranljivejšim članom. Spomnil je tudi na glavno sporočilo svojega pastoralnega pisma »Skrbi zame, skrbi za nas!«: vedno se zavedati, da smo bili najprej sami deležni skrbi, da lahko prepoznamo in spremljamo ranljivost drugih.

P. Giovanni La Manna SJ, direktor Škofijske Karitas Trst, je izpostavil nekaj ključnih besed, ki usmerjajo vsakodnevno služenje: brezplačnost, skrb, občestvo, odnos, upanje, zaupanje.

»Skrb — skupaj z brezplačnostjo — je jezik, s katerim si vsak dan prizadevamo oznanjati evangelij,« je dejal.
»Skrbeti ni občutek, ampak življenjski slog: prevzeti odgovornost za drugega, deliti njegovo breme, biti prisoten. V naših domovih za sprejemanje skrb pomeni stalno navzočnost, obisk, poslušanje, potrpežljivost in spremljanje.«
Poudaril je tudi, da Karitas deluje znotraj cerkvene skupnosti: »Karitas ne izvaja dobrodelnosti namesto Cerkve; pomaga Cerkvi, da jo živi. Poklicani smo k skupnemu delovanju, ne k delovanju namesto drugih.«

Dopoldne se je nadaljevalo s prispevkom Alessandra Ville o poslanstvu Karitas in o projektu »Koledar solidarnosti«.
Dva mlada udeleženca, Elisa Mariani in Matteo Marchionni, sta predstavila svojo izkušnjo »solidarnega civilnega služenja«.
Župnijski predstavniki — Caterina Grandi, Roberto Cascella in Giulia Barbero — so predstavili pobude, razvite v okviru razpisa »Delavnica usmiljenega Samarijana«.
Sara Cravagna je nato predstavila delo poslušalnega centra.
Celotno srečanje je vodila Anna Rita Sorangelo.

Drugi del srečanja je bil namenjen osebnemu in skupnostnemu razmisleku ob vprašanju: »Spominjam se dne, ko sem začutila/začutil, da nekaj prejemam zastonj…«.
Besede, ki so se pojavile — srečanje, poslušanje, sprejemanje, služenje, zaupanje, upanje, hvaležnost, razumevanje, ljubezen — opisujejo slog vsakodnevne karitativne drže številnih prostovoljcev.

Srečanje se je sklenilo z molitvijo p. La Manne:
»Pomagaj nam, Gospod, da bomo delili ne le materialno hrano, temveč to, kar smo: našo človečnost, naše srce. Podari nam veselje deljenja, zavedajoč se vsega, kar smo prejeli.«