Obrazi revščine v Trstu: ponovno zarisovanje zemljevida mesta

8 septembra je Škofijska Karitas Trst v polni dvorani Sala Tessitori v dialogu z nacionalnim statističnim poročilom predstavila podatke svojega observatorija za leto 2025. Soočenje, ki je predlagalo zavezništvo in način dela za srečanje z revščino na tem območju ter njeno reševanje.

V Trstu ima revščina obraz. Oziroma ima obraze mnogih ljudi. Tistih, ki jih je Škofijska Karitas Trst v letu 2025 lahko srečala v okviru svojih storitev in ki s seboj prinašajo vse bolj kompleksno in zelo pogosto "nevidno" revščino. To in še veliko več je izšlo iz javne razprave "Zemljevidi revščine: podatki, obrazi, perspektive. Med nacionalnimi podatki in lokalnimi branji". Pred oblastmi, predstavniki različnih organov in združenj, prostovoljci in občani je škof na začetku takoj poudaril, da "govoriti o obrazih, o zgodbah ljudi, ki živijo v revščini, pomeni prepoznati njihovo edinstvenost, ne pa obravnavati tega kot primer, ki se ga na hitro odpravi s subvencijo. Prek naših storitev se ljudje lahko počutijo slišane. Njihov obraz je že sam po sebi apel."

Podatki Observatorija Karitas za Trst ne merijo celotne revščine na tem območju, temveč ponujajo delen, a zgovoren pogled, ki je rezultat srečanj z ljudmi, ki so bili v letu 2025 deležni storitev lokalne Karitas. Leta 2025 je Center za poslušanje "Sergio Peschier" spremljal 882 oseb, število pa naraste na 1.589, če upoštevamo družinska gospodinjstva. Podatki kažejo, da je revščina postala strukturni, kompleksen in večdimenzionalni pojav, ki ga zaznamujejo naraščajoče neenakosti. Povečuje se tudi kroničnost potreb: 13,5 % oseb je v oskrbi že več kot pet let. Ob soočanju z naraščajočo osamljenostjo je škof ponovno poudaril nujnost sklepanja "zavezništva z institucijami" in oživitve "potrebe po odnosih".

Na nacionalni ravni se je število starejših od 65 let, ki so uporabniki storitev Karitas, v desetih letih povečalo za 191 %, in sicer s 7,7 % na 15,4 % vseh uporabnikov. Osamljenost se potrjuje kot močan pospeševalec revščine: v Trstu je vsaka tretja oseba, sprejeta v Centru, starejša od 55 let, 41,5 % pa jih živi samih. Stanovanjska stiska zahteva posredovanje v vsakem tretjem primeru: 80 % ljudi s težavo plačuje stroške bivanja, 19 % pa je popolnoma brez doma. Leta 2025 je Karitas namenila 27.919 evrov za plačilo računov in 12.732 evrov za subvencije pri najemninah. K temu je treba dodati delo, ki ne ščiti več pred stisko: 24 % tistih, ki v Italiji prosijo za pomoč, je zaposlenih, kar izpostavlja hud padec kupne moči družin.

Vera Pellegrino je v svojem govoru ob podatkih delila tudi nekaj zgodb ljudi, ki so jih srečali: "Zgodba Luciana, 55-letnega moškega, ki je vedno živel pri starših in ni živel polnega življenja, nikoli ni imel stalne zaposlitve, tako da ga je na določeni točki kot negovalca zaposlila njegova ostarela mati. Ko mati na žalost umre, se Luciano znajde dezorientiran, brez službe, z velikimi težavami pri iskanju zaposlitve in brez socialne mreže. Tako vstopi v situacijo revščine in osamljenosti, ki je od zunaj komaj vidna. Brez spremljanja bi Lucianova situacija sčasoma postajala vse hujša."

V letu 2025 je Škofijska Karitas Trst spremljala tudi 65 oseb pri alternativnih ukrepih prestajanja zaporne kazni, tako da jih je vključila kot prostovoljce v dejavnosti Menze, Prenočišča, Logistike in Spazio 11: to so priložnosti za služenje, odnose in vračanje skupnosti za ljudi, ki so z izkušnjo zapora izgubili socialne mreže in, še bolj, možnost, da bi se počutili koristne drugim.

Nazadnje raste alarm zaradi študentov: kar 34 študentov (s povprečno starostjo 25 let, pogosto tujcev in brez podpore) se je obrnilo na Center zaradi hudih težav pri plačevanju najemnin, stroškov in univerzitetnih taks. Pogosto jih njihov izvor iz daljnih držav, kjer potekajo spopadi, odsotnost podpore družine, jezikovne težave in težave pri izpolnjevanju strogih omejitev za ohranitev štipendij postavljajo v izjemno ranljiv položaj.

Pred zaključno razpravo, ki se je izkazala za zelo živahno in dobro obiskano, je pater Giovanni La Manna izpostavil nekaj natančnih točk: "Naslov tega srečanja nam daje tri besede: podatki, obrazi, perspektive. So pot odgovornosti. Podatki nam preprečujejo, da bi zmanjševali pomen. Obrazi nam preprečujejo, da bi razčlovečili. Perspektive nam preprečujejo, da bi se vdali. Podatki Karitas ne merijo vse revščine v Trstu, ampak pripovedujejo o delu mesta, ki smo ga uspeli srečati. Za vsako številko stoji človek, ki je potrkal na vrata, sedel pred nas in nekomu zaupal vprašanje, stisko, včasih tudi molk." K materialni revščini, s tisočerimi odtenki, je dodal še človeško in kulturno revščino, "ki lahko prizadene celotno skupnost. To se zgodi, ko v drugem ne prepoznamo več človeka. Družba je lahko gospodarsko uspešna, a hkrati človeško obubožana. To postane, ko se navadi na trpljenje, razdeli revne na zaslužne in nezaželene ali pa stisko starejšega Tržačana postavi nasproti stiski migrantske družine. Bolečina ni nič manj resnična, ker je bil tisti, ki jo doživlja, rojen drugje." Na koncu še poziv javnim odločevalcem: "Od politike ne zahtevamo le, da se gane ob revščini, ampak da se odloča. Solidarnost ne more nadomestiti pravic in prostovoljstvo ne more v nedogled nadomeščati strukturnih pomanjkljivosti."