Če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da ne bom mogel skrbeti zase, bi mu zasmejal v obraz. Odkar sem končal šolo, sem vedno delal in skrbel zase, tako da sem bil med svojimi prijatelji prvi, ki je kupil hišo. Dolga leta sem delal kot delavec v majhnem podjetju, ki pa je žal en dan zaprlo. Kriza, utrujenost po pandemiji ... moji šefi so se trudili držati čoln nad vodo, ampak preprosto ni bilo mogoče.

Sprva sem se nekako prebijal, kot sem vedno, sprejemal sem različna dela. Ampak današnja Trst ni več tisti Trst, ko sem bil mlad, in svet dela je, kakršen je. Položaj se je neizogibno poslabšal, računi so se kopičili in brez rednega prihodka je prišel trenutek, ko nisem mogel več ničesar storiti.

Paolo, moj dragi prijatelj iz otroštva, mi je povedal za Karitasov refektar. Že mnogo let je prostovoljec in čeprav sem bil sprva zelo nejevoljen in sem se močno sramoval, mi je nazadnje uspelo prepričati, da ni nič narobe, če sprejmem nekaj pomoči v težkem trenutku.

Moje prvo obiskanje refektarja je bilo čudno doživetje. Počutil sem se nelagodno, opazovan, hotel sem nazaj domov. Namesto tega sem bil obkrožen z nasmejanimi ljudmi, predvsem Paolom, pred mano je bil topel obrok, in kmalu sem spoznal, da nikogar ne zanima, zakaj sem tu ali zakaj nimam denarja v mojih letih za nakupovanje. Pomembno jim je bilo le, da mi je dobro in kako je minil moj dan. To je to.

Naslednji večer sem se vrnil. In še naslednji, dokler mi ni uspelo najti nove službe s kančkom sreče in nisem več potreboval te male dodatne pomoči. Odločil sem se, da bom postal tudi prostovoljec in daroval nekaj ur svojega časa med tednom, da vrnem dobro, ki sem ga prejel v tem temnem obdobju. Za kar sem neizmerno hvaležen.

"Že izgubil sem štetje let, koliko let sem bil prostovoljec pri Caritas Diocesana Trieste. Začel sem kot mladenič, ker se mi je zdelo lepo dejanje, in enostavno nisem nikoli prenehal. Skozi leta sem spoznal veliko ljudi z različnimi zgodbami, še posebej v Refektariju. Veliko Tržačanov, ne samo migrantov ali tistih od drugod.

Davide je bil eden od njih. Srečala sva se v osnovni šoli, bila nerazdružljiva do srednje šole, nato pa sva se malo oddaljila, ko je začel delati, jaz pa sem izbral univerzo, vendar sva ostala v stiku. Zadnjih nekaj let je bilo zanj težko, še posebej, ko je izgubil službo in je začel težko končevati mesec s tistim, kar je zaslužil tu in tam, z občasnimi službami.

Zelo prijazen človek, vendar strašno ponosen: vedel sem, da ne bo enostavno prepričati ga, naj sprejme pomoč. Vendar nisem mogel dobro vesti ničesar reči, zato sem nekega večera stisnil zobe in mu povedal o Refektariju. Kot mnogi drugi Tržačani nič ni vedel o tem in ni vedel, da lahko kdorkoli dobi topel obrok, ko ga potrebuje, in predvsem se je strašno sramoval.

Prvi večer je bil za Davidea zelo težek. Res sem ga videl v težavah, zato sem naredil vse, da bi ga zmotil, mu predstavil prostovoljce na dolžnosti in nekaj gostov, s katerimi sem že imel priložnost klepetati in jih nekoliko bolje poznal. Vrsta terapije, da bi mu pokazal, da nikogar ne zanima, da je v težavah, in da ni bil sam v tistem trenutku, da so bile osebe, pripravljene deliti to breme z njim, in druge, ki so ga razumele, ker so bile v podobnih situacijah.

Rekel bi, da je delovalo, saj se ni samo vrnil, ampak se je odločil, da bo postal prostovoljec, ko je končno našel drugo delo in ni več potreboval podpore Karitas. Ne bi mogel biti bolj vesel zanj, res."